Vlada RS je prisluhnila številnim kritikam določb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), ki jih skuša omiliti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV-B).

S spremembo 2. člena ZEPDSV se tako jasneje definira osebe, za katere je poleg zaposlenih delavcih treba tudi voditi evidenco.

Evidence je namreč potrebno voditi tudi za osebe, ki dela ne opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se zanje uporabljajo določbe glede delovnega časa, odmorov in počitkov kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in za tiste osebe, ki delo opravljajo osebno in so vključene v delovni proces delodajalca.

Evidence pa ni potrebno voditi za osebe, ki pretežno uporabljajo sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa delodajalca, vendar pa dela ne opravljajo osebno in niso vključene v njegov delovni proces. Torej ni potrebno voditi evidence za osebe, ki opravljajo delo na podlagi pogodb civilnega prava, za katere ni smotrno, da se vodijo evidence po ZEPDSV.

V tem kontekstu določbe ZEPDSV omogoča, da se lahko za določene specifične delavce upošteva tudi specifičnosti narave dela, kot jih določa tudi ZDR-1, kar pomeni, da se lahko evidenca  o izrabi delovnega časa v skladu z 18. členom ZEPDSV vodi drugače oz. da se določeni podatki zaradi drugačne ureditve delovnega časa, odmorov in počitkov ne vpisujejo. Posebnost vodenja evidence o izrabi delovnega časa za te kategorije delavcev ne izhaja iz ZEPDSV, ampak iz ureditve v delovni zakonodaji in znotraj tega dogovorjenih posebnosti v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 namreč omogoča drugačno ureditev evidentiranja izrabe delovnega časa predvsem za poslovodne osebe in prokuriste. tj. predvsem za osebe, ki delovni proces ustvarjajo oz. upravljajo (npr. poslovodna oseba ali prokurist, ki opravlja delo na podlagi pogodbe civilnega prava) in druge specifične kategorije delavcev (npr. mobilni delavci, športniki ipd.)

Predlog drugačne opredelitve oseb, za katere je treba voditi evidence na podlagi ZEPDSV, se torej nanaša le na osebe, ki dela ne opravljajo v delovnem razmerju, ampak na drugih pravnih podlagah (na podlagi pogodb civilnega prava). Tako se s predlagano spremembo jasneje določa, da mora delodajalec evidence v skladu z ZEPDSV, tudi evidenco o izrabi delovnega časa, voditi za osebe, ki opravljajo začasno in občasno delo dijakov in študentov, začasno ali občasno delo upokojencev ter začasno ali občasno delo v kmetijstvu.

V izogib nejasnostim pa je s spremembo 19. člena ZEPDSV jasno določeno, da odslej obveznosti vodenja evidence o izrabi delovnega časa poslovodnih oseb ni več.

Glavna sprememba pa se nanaša na spremembo 18. člena ZEPDSV, s katero se črta obveznost evidentiranja časa za malico vseh delavcev.

Z namenom administrativne razbremenitve delodajalca se s spremenjenim drugim odstavkom 18. člena ZEPDSV naslavlja tudi nepotrebna pogostost vnosa podatkov v evidenco, ki ob obstoju drugih podatkov iz evidence ob sočasnem obstoju predpisanih dokazil pri delodajalcu ob dnevnem vnosu ne zagotavljajo višje stopnje zaupanja v podatke iz evidence v povezavi z dejanskim stanjem, ki je podlaga za te vpise. Tako bo odslej delodajalec lahko le mesečno zagotavljala podatke o:

• opravljene ure v drugih posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (zlasti opravljene ure nočnega, nedeljskega, izmenskega, prazničnega dela, dela v deljenem delovnem času in druge oblike razporeditve delovnega časa, določene z zakonom ali kolektivno pogodbo), in
• tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa.

Še vedno pa bo delodajalec moral voditi dnevno evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca, ki bo zajemala:

1. podatke o številu ur,
2. skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega, z oznako vrste opravljenega delovnega časa,
3. opravljene ure v času nadurnega dela,
4. neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila,
5. neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov, z oznako vrste nadomestila,
6. neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače,
7. število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa,
8. čas prihoda na delo in odhoda delavca z dela

 

Spremembe pa se nanašajo tudi na obveščanje delavca. Še vedno velja, da v skladu z 19. členom ZEPDSV delodajalec delavcu zagotavlja vpogled v podatke iz evidence o izrabi delovnega časa, ki se nanašajo nanj. Delodajalec delavca pisno obvesti o podatkih iz evidence o izrabi delovnega časa za pretekli mesec do konca plačilnega dne. Pisno obvestilo se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec ali katerega uporabo dogovorita. Pri tem pa zakon ne določa obličnosti takšnega dogovora. Po mnenju zakonodajalca bo dokazno breme na strani delodajalca, ki bo moral v primeru nesoglasja dokazati, da takšen dogovor obstaja.

Zaradi nekaterih nejasnosti, se po novem tudi jasneje določa, da delodajalec evidenco o izrabi delovnega časa in drugo s tem povezano dokumentacijo hrani na sedežu oziroma na kraju opravljanja dela delavca.

VIR: PODJETNISKI-PORTAL.SI